Kako sem splezal svoj prvi mix ali kaj si misli zaprisežen klasik o "(z)mešanem plezanju " 

Zima se že bolj poslavlja in na sončni strani Alp ni več najlažje najti prosto visečih sveč, ki so nujne za dober kombiniran vzpon. No, izkušena mixarja ,s katerima sem se podal na pot sta prisegala, da je v Tamarju še moč kaj najti. Kot pravi ledni frikoti (klasiki tako pravijo sodobnim kombinatorcem) smo obšli zapornico in z avtom prodrli po ledeni cesti do koče. Skalna streha z visečimi svečkami naj bi bila nekje nad slapom nad potjo, kjer sem imel kot klasik "svoj trenutek" in sem zmogel pokazati vse tisto, kar mi kasneje v kamniti strehi ni najlepše uspevalo. 

Iz skalne strehe sta viseli dve votlo doneči sveči večjega kalibra, iz katerih je teklo kot iz predrte vodovodne cevi (na sliki Miško v smeri Blablabla). Za vse tiste, ki podobnih vragolij še niste počeli, bom opisal še vse tisto, kar se ponavadi ne opisuje na raznih predavanjih o tej veji lednega plezanja. Torej, miksarji niso (v bistvu moram reči nismo) samomorilci niti nimamo takih nagnenj in hotenj. Ker pa je plezanje skalnih streh in trhlih sveč ves čas na meji padca (pogosto preko te meje), je treba smer primerno opremiti, tako da se padec ne konča z več kot nekaj buškami. Bolj frikovsko nastrojeni miksarji to počno s svedrovci, mi pa smo pod vplivom Matevža, ki rad poprime za kladivo, obe smeri opremili s čisto klasičnimi klini (zaradi močno previsnega terena je to lažje narediti od spodaj s pomočjo klasičnega tehničnega plezanja kot pa od zgoraj). Po nekaj urah garanja (čisto klasičnega v stilu velikih dolomitskih nabijalcev diretissim) sta bili smeri nabiti in opremljeni s kompleti. 

 

Izkušeni miksarji kot npr Matevž na sliki tako smer (Ful beštek) zmorejo "na flash", pa čeprav pri tem spuščajo iz sebe podobne vzdihe kot nežnejši spol med porodom...

 

malo manj izkušeni kot npr.jaz pa se morajo v smer zagnati večkrat. Ko se ti prvič odkrhne skalni rob ,za katerega imaš zataknjen cepin, z drugim pa segaš nekam višje in tipaš za razpoko v trhli skali ugotoviš, da imaš za ta šport kakšen kg preveč in kakšen Watt v mišicah premalo, pa čeprav tega v ogledalu ni videti. 

 

Ko sem svojo pretežko telo zbasal preko skale in je bil cepin v levici že trdno zabit v sveči, sem vedel, da je najhujše mimo

 

Še nikdar nisem bil tako vesel visečega ledu kot tokrat - tudi manjši previs višje v smeri mi ni povzročal problema, saj je bil bolj "klasično" in manj "strehasto" postavljen. No, na koncu je bilo treba pobrati vso kramo iz smeri in opraviti še par spustov po vrvi, kar se je končalo šele pozno zvečer. Dovolj pozno, da je skrbni oskrbnik v koči javil reševalcem, da so trije patroni zjutraj šli plezat slapove, pa jih še ni nazaj...

 

Povzetek: Kaj naj rečem, zadovoljen sem, da sem kot je treba splezal "Ful beštek" in te izkušnje mi bodo zagotovo pomagale prihodnje leto na tekmah, pa tudi pri plezanju še kakšnega miksa. Ne, nisem se jim odpovedal, še se bom boril, čeprav me bo na kombinacijo še nekaj časa spominjala nabrekla ustnica, kamor je priletel spodnji del sveče...

Za vse alpiniste dodajam še moje skromno (morda napačno) mnenje: plezanje sodobnih kombinacij zahteva veliko moči in spretnosti in čeprav je sama smer "vrtičkarska", so pa dostopi, sestopi in opremljanje smeri čisto alpinistični. Ta pravi "friko" ne bo nikoli dve uri rinil po snegu in potem pol dneva nabijal tehnike! Verjetno bo prav to plezanje nekoč pomaknilo naprej tudi meje alpinizma, pa čeprav sedaj smeri od M5 dalje še nihče ne pleza v velikih stenah (M6 je že skoraj streha). Sem pa še vedno zaprisežen klasik, da ne bo pomote!

Za vse "ledne frikote" pa izjavljam, da vse zgoraj napisano drži in vsa čast jim, dobri so! Ampak vseeno pa to ni primerljivo z enim lednim vzponom (brez M-jev) v veliki steni kot npr. Supercoluar v Taculu, kaj šele s kakšno novo smerjo v Andih, Himalaji... Vseeno pa ste (smo) dobri!

Skica smeri (by Matevž)