Peru ima izgleda neko čudežno privlačnost - ko si bil enkrat tam, ga ne pozabiš več in ob prvi priložnosti že letiš proti Limi. Le, da ti je tokrat že vse nekako domače in znano, da te ni več strah napihnjenih zgodb o nevarnostih, ki baje prežijo na tujce za vsakim vogalom, pa tudi špansko že za silo klatiš in se ne vznemirjaš, ker življenje teče malo bolj počasi, kot pri nas. Tokrat smo odpotovali družinsko, da otroka vidita, da na Svetu ni samo en svet, ena resnica in ena civilizacija.
Ko prvi jutranji žarki osvetlijo Huandoy, se odprejo nepozabni pogledi
V vaseh pod gorami teče življenje prav tako, kot je teklo pred 500 leti
Naša prva tura je bil Pisco 5750 m visoki vrh v osrčju Cordillere Blance. Če kliknete TUKAJ ali na sliko, boste videli podrobnosti
Naši osnovnošolki sta osvojili 5240 m visoki Pastorouri - kliknite TUKAJ ali na sliko
Ostal je še en dan - ravno dovolj za hiter vzpon, eno kratko novo smer in greben 5250m visoke Rima-rime (OGLED), naslednji dan pa nas je avtobus odpeljal proti jugu Peruja
Andi brez kondorjev bi bili kot Bled brez otoka, mi pa smo imeli srečo, da so nas preletavali tik nad glavami
Vikunia je bila sveta žival Inkov, nikoli udomačena in skoraj iztrebljena
Davno umrli indijanec Nasca v puščavi nas opominja, da je naše življenje le utrinek na nebu
|
|
