Janez Jeglič - Johan

Dan se je prevešal v večer, ko je 30. oktobra 1997 v baznem taboru pod himalajskim velikanom Nuptsejem zahreščala radijska postaja. »Johana ni več, odnesel ga je!« je z obupanim glasom z viharnega vrha sporočil Tomaž, ki je v orkanskem vetru in vse močnejšem viharju le nekaj minut za Johanom priplezal na vrh 7855 metrov visokega Nuptseja.V snegu so ostale odločne stopinje, ki so se končale ravno tam, kjer se silna gmota gorskega velikana dotakne nebesnega svoda.  

»Ob tisti tenki črti

nam drugim sije sled

in kaže pot

predaleč stran

iz naših zmot

in zmed

v bližino zadnjih gnezd

in prvih zvezd.«

(O. Zupančič)

Janez Jeglič - Johan je na Nuptseju žal prestopil tisto »tanko črto« in končal svojo pot, ki je v stenah širom sveta pustila nešteto sledi.  

Leta 1979 se je v alpinistično šolo AO Domžale vpisal mlad fant, ki je kar prekipeval od energije. Vsem na alpinističnem odseku je kaj kmalu postalo jasno, da bo Janez Jeglič oziroma Johan, kot so ga klicali prijatelji, hitro postal alpinist z veliko začetnico. S svojo neverjetno voljo, vztrajnostjo, fizično močjo in prirojeno intuicijo starega trentarskega lovca je v svetu silnih prepadov, s 43 vzponi v prvem letu in 145 vzponi v drugem letu svoje alpinistične poti dokazal, da bo takrat že močan slovenski alpinizem dobil novo okrepitev.

2. novembra leta 1981 pa se je pod Južno steno Kogla Johan prvič navezal na vrv skupaj s Silvom Karom in rodila se je naveza, ki se je nato skoraj dvajset let obdržala v samem vrhu svetovnega alpinizma.

Leto kasneje se je Johan kot eden izmed najbolj perspektivnih mladih alpinistov udeležil alpinistične odprave v ameriški Colorado, kjer se je prvič srečal z granitnimi stenami. Tudi granitne poči in gladke plošče posute z drobnimi kristali mu v vsem njegovem mojstrstvu niso delale težav, saj je skupaj s Silvom v stenah Hudičevega stolpa (Devil's tower) uspel preplezati prvo jugoslovansko smer IX-. težavnostne stopnje, kar je bilo v tistem času zares dosežek brez primere. Tudi v domačih stenah je posegal po vedno težjih smereh, ki se jih je največkrat loteval s Silvom Karom in gurujem slovenskega alpinizma Frančkom Knezom. Prav naveza treh mušketirjev, kot so mnogi imenovali plezalski trio Johana, Silva in Frančka je v slovenskih gorah premikala alpinistične meje vse višje in višje. V strah vzbujajoči steni triglavske Sfinge so opravili prvenstveno smer, Ključ sreče, ki je postala prva smer VIII. težavnostne stopnje v naših gorah. Poleg tega pa je Johan skupaj s svojima soplezalcema ponovil praktično vse smeri v naših stenah, med katerimi je marsikatera »padla« pozimi, veliko pa se jih je lotil tudi sam.

Leta 1983 se je podal v Patagonijo, deželo granitnih konic in orkanskih vetrov. Ker je vedel, da patagonske gore ne dovoljujejo napak in da v njihovih stenah ni prostora za »mucke« se je seveda za odhod na jug pripravil kakor atlet za olimpijske igre. Česa vse je bila sposobna naveza treh mušketirjev, dovolj zgovorno priča podatek, da je Johan skupaj s Silvom in Frančkom v dveh dnevih opravil kar 19 prvenstvenih smeri v naših gorah. Tudi v Patagoniji je pokazal, da zanj beseda nemogoče ne obstaja. Veliki trije so se tako iz mogočne granitne stene Fitz Roya vrnili z drzno prvenstveno smerjo, zares pravo Peklensko diretissimo, ki je na na svetovni alpinistični sceni vzbudila veliko zanimanja, hkrati pa povzročila, da so vse nadaljne odprave slovenskih alpinistov v Patagonijo postale sila zanimive za celoten alpinistični svet.

Lepota in krutost patagonskih gora sta Johana popolnoma prevzeli, zato se je v njihove stene vedno rad vračal. Uspehu v Fitz Royu je v letih 85, 86, 87 in 88 dodal še velike in drzne vzpone v Cerro Torreju, Torre Egerju pa zopet Cerro Torreju, kjer sta s Silvom v njegovi južni steni naredila nemogoče in vse skupaj posnela na filmski trak, ter na festivalu gorniškega filma v Trentu osvojila tudi najvišje priznanje festivala Srebrni encijan. V »zlatih osemdesetih letih« je Johan skupaj s svojimi soplezalci Karom, Svetičičem, Knezom, Kozjekom,…premikal meje slovenskega alpinizma vse višje in višje. In ko je že kazalo, da so slovenski alpinisti v gorah širom sveta naredili vse kar se narediti da, je prišlo leto 1990. Leto, ki bi ga lahko imenovali kar Johanovo leto, saj še nobenemu alpinistu v obdobju enega leta ni uspelo opraviti alpski vzpon v tehnično skrajno zahtevni steni (Baghirati III, Zahodna stena, Jeglič – Karo alpski vzpon 6 dni), pristop na najvišji vrh sveta (Everest 8848 metrov) in v kopni skali preplezati smer X. težavnostne stopnje (Osp: Goba, Sonce v očeh 8a+). V zadnjih letih je svojemu bogatemu alpinističnemu opusu dodal še zmage na hitrostnih tekmovanjih v plezanju na ledu, pa solo vzpon po vodniški smeri v vzhodni steni Matterhorna in težke vzpone po slovitih lednih smereh na Škotskem in vzpone preko skrajno težkih smeri v Yosemitih (Jolly Roger in Sea of Dreams), ter se še enkrat podal v Južno steno Cerro Torreja, kjer je skupaj z Markom Lukičem in Miho Praprotnikom preplezal še eno prvenstveno smer.

Poleg vseh vzponov, ki jih je naredil, pa je bil vrsto let tudi načelnik AO Domžale, član GRS, vzoren učitelj mladim alpinistom in odličen oče ter mož.

SEZNAM NAJBOLJ POMEMBNIH VZPONOV IN ODPRAV:

1982

- ZDA, prvi SLO vzpon v smeri z oceno IX- v Hudičevem stolpu (Wyoming)  

1983

1984

-  vrsta težkih prvenstvenih smeri v Julijskih alpah

1985

1986

1987/88

1989

Vrsta solo vzponov:

1990

1991/92

1993

1994

- Odprava v Patagonijo, 3. Prvenstvena smer v Cerro Torreju - južna stena.

1995

1996

1997

Janez Jeglič - Johan je bil zagotovo eden najboljših svetovnih alpinistov. Njegova izjemna odlika pa je bila alpinistična vsestranskost. Slovenske stene so mu služile kot imeniten odskočni poligon, kjer si je krepil fizično in pshično moč ter odpiral srce. V skalne gmote Centralnih Alp, granitne konice patagonskih gora in višave himalajskih očakov pa je odhajal po svoje sanje in jih z neskončno voljo spreminjal v realnost.

Na Nuptseju se je poslovil v svojem slogu. Ko je preplezal 2 kilometra njegove nevarne in z vsemi mogočimi pastmi prežete stene, je kljub močnemu viharju odločno in s pokončno dvignjeno glavo zakorakal proti najvišji točki. Nuptse pa ga je prevzel in vzel. Je bil to sunek viharja, odlomljena opast, drobna neprevidnost, trenutek slabosti,… Kdo ve? Johan je ostal med gorami, ki jim je posvetil življenje.