Alpinistična odprava Patagonija 2005 Grmovšek - Karo

Izvedba odprave

 15.1.05 smo se Silvo Karo, Andrej Grmovšek in Tanja Grmovšek ter Monika Kambič-Mali dobili v argentinskem Chaltenu. Silvo in Monika sta v Patagonijo priletela že dan prej in nabavila vso potrebno hrano za eno mesečno bivanje v hribih. Dva dni kasneje smo po zapletih z gaučotom le dobili vso hrano in plezalno opremo v C. Agostini, bazno šotorišče za vzpone v V stenah skupine Torre in Z stenah skupine Fitz Roya. V Agostiniju je bila že kar lepa družba plezalcev, ki je čakala na lepo vreme, ki je bilo napovedano za 19.1. Z vremenskimi napovedmi nas je oskrboval Thomas Huber oziroma njegov kolega, meteorolog iz Insbruka. Bile so zares dokaj točne in so nam bile v veliko olajšanje pri plezanju v sicer zelo muhastem vremenu. 19.1. ob treh zjutraj smo se odpravili do 4h oddaljene Poljske baze in nadaljevali pod Z steno Exuperya. Silvo in Andrej sva v 6 urah preplezala zelo lepo smer Claro di Luna, 6c, 800m. Zvečer smo se vrnili v Agostini in si po 23 urah hoje in plezanja privoščili zaslužen spanec. Po nekaj dneh slabega vremena in počitka je bila vremenska napoved spet obetavna. Premaknili smo se na Poljsko bazo in čakali lepo vreme, ki pa tokrat žal ni bilo tako lepo. 26.1. zjutraj sva Silvo in Andrej spremenila svoje visokoleteče plane na vremenu bolj primerne. V mrzlem, vetrovnem vremenu in snežnih plohah sva večinoma kar v gojzarjih preplezala Anglo-ameriško smer na Aig. Rafael, 6b, 600m. Konec januarja se je začelo za Patagonijo zares dolgo obdobje lepega vremena. Prestavili smo se na Norveško bazo pod Cerro Torre. 31.1. zjutraj sva Silvo in Andrej začela z plezanjem najine zamišljene linije – smeri, ki sva jo krstila Slovenski start za Cerro Torre. Le z najnujnejšo skalno in ledno plezalno opremo, nekaj powerbari in plastenko pijače sva štartala z prvim svitom. Najprej sva se po smeri Rubio y azul, 6c, 350m, povzpela na vrh Torre de la media Luna, Potem sva nadaljevalo po še nepreplezanem terenu. Preplezala sva nekaj raztežajev težkih do 6c+ pod vrhove treh povezanih stolpov, ki sva jih poimenovala Tri sestre. Po krajšem spustu ob vrvi in še enem raztežaju, sva plezala po več kot pol kilometra dolgem grebenu, mimo izrazite 30 m visoke igle, imenoval sva jo Torrisimo. Težave so bile med III in VI stopnjo. Po še enem spustu ob vrvi sva prišla pod steno Torre Pereyra. 300 metrsko steno sva preplezala v 6 lepih raztežajih, do 6c+, in bila šele druga naveza na tem vrhu.Po še dobrih 100 m prečenja grebena sva po krajšem spustu ob vrvi prišla na sedlo Upanja. Plezala sva okoli 11 ur. Na sedlu sva pustila nekaj plezalne opreme in takoj, okoli 17, začela z Maestrijevo smerjo (Kompresor). Prve mokre raztežaje sva preplezala hitro, potem pa so se razmere v smeri poslabšale. Vse več je bilo snega, požleda in ledu, zaradi česar sva moral plezati v gojzarjih in derezah. Ob sončnem zahodu sva preplezala znamenito prečko po svedrovcih. Nadaljevala sva v temi in preplezala več kočljivih mešanih raztežajev. Ko sva plezala mimo Ice Towers je najin tempo upočasnil orkanski leden veter. Prva jutranja svetloba naju je ujela na vznožju headwalla. Ob 10.30 sva stala na vrhu Cerro Torreja. Najino linijo sva preplezala v 28 urah nepretrganega plezanja, naredila sva okoli 1700m višinske razlike in preplezala več kot 3kilometre skale in snega. Spust ob vrvi je bil zelo moker in okoli 19. sva se vrnila v Norveško bazo. Po nekaj dneh počitka in proslavljanja uspehov sva se Silvo in Andrej spet odpravila v hribe. Le s plezalno opremo sva se prestavila iz Norveške baze v bazo nad jezerom Sucia. Najin cilj je bila 1.ponovitev Italijanske smeri v JV steni Aig. Poincenota v lahkem alpskem stilu in v čim večji meri prosto. Smer je pred 19 leti preplezala številčna ekipa v dveh letih opremljanja z fiksnimi vrvmi od začetka do konca smeri. Vrha Italijani niso dosegli, smer pa priključili 300m pod njim na klasično (Irsko) smer. Ob gledanju skice smeri, z mnogimi A1 raztežaji sva mislil, da se bo le te dalo preplezati prosto in hitro, morda v enem maratonskem dnevu plezanja, morda dnevu in pol. 7.2. zjutraj sva prečila kočljiv ledenik pod J steno Poincenota. Prve, lažje raztežaje sva začela plezati šele ob 9 uri. Ko sva priplezala na polico, pod prvi tehnični raztežaj pa sva bila samo začudena. Nad nama je bila preko 400m visoka navpična in previsna gladka stena z le nekaj razčlembami. Na srečo so na polici Italijani pustili šope klinov, lojtrce, pa tudi fikse in ostalo navlako. Njihove zgodovinske lojtrice so nama prišle še kako prav, vzela pa sva tudi nekaj klinov, saj opreme za tehnično plezanje nisva imela kaj dosti, ker sva pričakovala lažji teren. Polovica od naslednjih desetih raztežajev, ki sva jih preplezala do noči, so bile tanke poči, luske in plošče, ki so zahtevale sicer ne ekstremno zahtevno, vendar počasno tehnično plezanje. Ostala polovica so bili raztežaji, ki sva jih uspela preplezati prosto (do 6c). Pred temo sva prišla na relativno udobno polico, kjer sva bivakirala. Naslednje jutro sva preplezala še zadnji tehnični raztežaj (A3) in nadaljevala po lažjem terenu (do 6c) približno 450m do stika z Irsko smerjo in po njej še 350m na vrh Aig Poincenot, kjer sva stala ob 15 uri.  Opravila sva prvo ponovitev Italijanske smeri in prvi integralni vzpon po tej smeri, saj Italijani vrha niso dosegli.. Smer se je izkazala za zelo zahtevno in menim, da se večina tehničnih raztežajev ne da preplezati prosto. Ob vrvi sva se spustila čez smer in že v noči prečkala še kočljiv ledenik do bivaka Sucia. S tem, četrtim vrhom v samo treh tednih plezanja sva zaključila plezalni del te nadvse uspešne odprave v Patagonijo. Sam sem se vrnil v Slovenijo 13.2.05 Silvo pa tri tedne kasneje.

Napisal: Andrej Grmovšek