Na pot smo odšli 18. aprila in sicer z kombijem do letališča
v Munchnu nato pa z letalom do Moskve. V Moskvi smo presedli in poleteli do
Mineralnih Vod. Od tam pa zopet z kombijem do Čegeta pri kraju Terskol, ki je
pod vznožjem gore na višini okoli 2100m. V hotel ESEN smo prispeli dne 19.04.
v popoldanskih urah.
20. 04.
Ob 8 uri pojemo zajtrk ter se nato
odpeljemo do kabelske gondole, ki je postavljena na ravnici Azau na nadmorski višini
okoli 2300m. Z njo se odpeljemo do višine 3500m s tem, da moramo enkrat
prestopiti. Gondola je podobna stari Vogelski ali Veliko planinski. Od tam z vso
opremo, ki jo rabimo odidemo do koče Kara-Bashi(3900m). Razdelimo se v skupine
in se nastanimo v »SODČKIH«. Nato nadaljujemo do Koče 11(4100m), ki pa je
pogorela v ognju. Poleg nje se obnavlja koča v kateri smo čez nekaj dni tudi
prespali zadnjo noč pred naskokom gore. Sam sem se povzpel nekako do višine
4200m ter nato z skupino smučal nazaj do našega bivališča. Vreme je bilo čudoviti,
gora je bila videti tako blizu, da bi človek, kar odrvel na njo. Smučanje po
celcu je bilo ena sama uživancija. Višina me ni nič oteževala pri tem. Prvo
noč zaradi preveč popitega pravega čaja, višinske in časovne razlike nisem
skoraj nič spal.
21. 04.
Zjutraj kljub slabemu vremenu(megla,
veter, sneg, mraz) takoj po zajtrku nadaljujemo za našo aklimatizacijo.
Odpravimo se z potrebno opremo v nahrbtnikih do Pastuhovih sten(4800m). Na poti
smo bili okoli 5ur. Smučanje je potekalo deloma po ledenih ploskvah, deloma po
napihanem snegu. Potrebna je bila predvsem previdnost zaradi možnosti zdrsa na
ledenih ploskvah. Po povratku smo prespali še to noč na gori.
22.04.
Po drugi prespani noči, ki mi zopet ni prinesla željenega
spanja (bedenje do 2ure) smo pozajtrkovali ter odmučali do našega izhodišča,
se pravi do doline. Izredno zoprna difuzna svetloba v zgornjem delu je
predstavljala resen problem. Ko človek smuča v takih pogojih ima občutek, da
bo vsak čas bruhal. Še ko stojiš na mestu se premikaš. No spodnji del nekako
pod 3000m je prinesel boljše pogoje predvsem boljšo vidljivost. To noč smo pač
planirali prespati v dolini zaradi regeneracije telesa, kajti po dveh skoraj
neprespanih nočeh nam je ta spanec v dolini povrnil moči.
23. 04.
Takoj po zajtrku se odpravimo na goro. Z gondolo do konca nato pa tistih 300
višinskih metrov do naših »SODČKOV«. Po kosilu smo pripravili vse potrebno
za prvi naskok gore, ki smo ga planirali za naslednji dan. Vreme je bilo cel dan
slabo, vendar smo kljub temu računali, da bo do naslednjega dneva boljše.
Dogovorjeni smo bili, da vstanemo ob 2 uri ponoči. Zopet nisem spal.
24.04.
Ob 2 uri se oblečemo. Zunaj pada sneg,megla in na trenutke tudi piha. Davo
je preložil naš odhod do 4 ure, vendar tudi kasneje vreme ni nič boljše. Ob
4h pride z njegove strani odpoklic. Zaspim kot ubit, zbudim se okoli 10 ure. Po
zajtrku in kosilu se odpravimo z vso opremo do pogorišča KOČE 11 na 4100m. Naš
Ruski vodič nam je zagotovil, da se bo po tej fronti naredilo začasno izboljšanje,
ki bo trajalo najmanj 24ur. Prespimo kar v koči, ki je poleg pogorišča in je
trenutno v fazi popravila. Vreme se nam je že v poznih popoldanskih urah začelo
hitro izboljševati. Prvič na gori spim izredno dobro.
25.04.
Vstanemo ob 2 uri, jaz sem bil buden že okoli 1h, ker sem
moral na stranišče. Že takrat je bilo zunaj jasno nebo z polno zvezdami in
vedel sem, da bomo ta dan šli na goro. Pojemo in ob 3 uri se odpravimo proti našemu
cilju. Na nogah smo imeli že od začetka dereze, kajti smuče smo nosili
pritrjene na nahrbtnikih. V soju čelnih svetilk in ob znosnem mrazu –12
stopinj celzija se počasi premikamo. Na daleč vidimo ratrak, ki pelje neko
skupino iz Švice do višine okoli 4800-5000m. Kar dolgo smo hodili do točke,
kjer so Švicarji izstopili. Vreme je stabilno, začel je pihati veter in z
dnevom je postajalo vse hladneje. Mraz in veter sta nas spremljala celo pot. Na
višini okoli 5000m prva skupina pije čaj in malica. Sam nadaljujem, počutim
se dobro. Naredim 50 korakov, nato globoko diham, ponovim vajo in hodim ter
hodim v nedogled. Malce pred sedlom pridem v senco, mraz se mi je zdel še večji
in hitim, da pridem do sonca. Na sedlo 5200m visoko pridem izčrpan. Na hitro
popijem čaj, vzamem dve vrečki posebnega gela za moč ter pojem eno čokoladko
z musliji. Moč se mi povrne, nadaljujem z vzpenjanjem. Potrebno je prečiti
strmejši del pobočja, strmina nikakor noče pojenjati. Ko se položi srečam
Švicarje, ki so se vračali peš do mesta, kjer so pustili smuči(pod sedlom).
Res so čudni, da hodijo z gore peš. Malce višje srečam prve naše, ki smučajo
navzdol. Samo še slabih 20 minut in na vrhu boš mi povejo. Res sem kmalu na
vrhu,kjer Davo že čaka. Davo me pred Slovensko, Koroško in Evropsko zastavo
slika nato si poskušam zapeti smučarske čevlje, ne gre. Iz leve roke snamem
rokavici, ne gre. Preveč sem utrujen, opazim, da je leva roka čudno bela.
Hitro dam rokavici nazaj na roko in maham z njo, da se mi kri povrne v njo. Davo
me opozori, da moram čimprej z gore rečeč, da naj smučam kar z takimi čevlji.
V njegovem spremstvu odsmučam do sedla, ker pa potem on odpelje proti KOČI 11.
Šele na višini okoli 4800m se počutim boljše. Do koče privijugam že kar v
dobrem stanju. Takoj napišem sporočilo in ga pošljem prijateljem, domačim.
Uspelo je, res sem vesel. Tukaj še pojemo, spakiramo vso opremo in čaka nas še
slabih 2000 višinskih metrov smučanja. Vse je bilo v redu, le kava, ki sem jo
popil mi je to doživetje poslabšala.
Utrujen a zadovoljen se pripeljem do zadnje krpice snega,
snamem smuči in se utrujen vsedem k zbrani družbi.
Zvečer že spočit in boljšega počutja podoživljam
vse, kar smo ta dan storili. Naredili smo okoli 5000m višinske razlike, bili na
vrhu in smučali z njega ja veliko za en samcet dan.
26.04.
Ta dan je uradni banket toda šele ob 7h zvečer. Do
takrat napišem nekaj razglednic. Zvečer z krstom (štrikom po zadnjici) in večerjo
proslavimo naš uspeh. Tudi tukaj smo svečano izobesili vse tri zastave in s
tem ključnim dejanjem proslavila naš vstop v EVROPO.
27.04.
Odpeljemo se v glavno mesto Nalčik. Namestimo se v hotelu ter si po kosilu
ogledamo muzej in samo mesto Po večerji še malo klepetamo nato pa utrujeni
odidemo na spanje.
28.04.
Iz glavnega mesta se odpeljemo do
letališča v Mineralnih vodah, opravimo formalnosti, se poslovimo od naše vodičke
in odletimo do Moskve. Zvečer imamo let za Munchen. Pet ur čakanja hitro mine.
Let nazaj je bil prijeten
Iz Munchna se odpeljemo z kombijem
proti Sloveniji. Domov prispem v zgodnjih jutranjih urah.
Čaka me samo še obisk pri zdravniku,
da se pogovoriva o mojih omrzlinah, ki sem si jih pridelal na gori.