Potek/poročilo
Na pot sem odšel 25. oktobra in dan kasneje v popoldanskem času že prispel na letalisce v El Calafatih, ki je izhodišče za ta del Patagonskih gora. Soplezalec Rolando Garibotti (Arg.) me počaka na letališču od koder potem potujeva najprej v El Chalten po preostanek tehnične opreme, katero sva imela deponirano od prejšnjih odprav. Po dveh dnevih se vrneva nazaj, da urediva vse potrebno za odhod na južno patagonski led: dovoljenje za plezanje od Nacionalnega parka, nabava preostale hrane, opreme in goriva za kuhalnik
1. novembra, zgodaj zjutraj odpotujeva v pristanišče Puerto Bandera, ki je izhodišče za Estancijo Cristina. Vsak dan vozi tja turistična barka (z 80. sedeži) ob sobotah pa tudi trajekt Persival (ime po pokojnem lastniku estancije Persival Mastersu), ki oskrbuje estancijo s hrano. V ta namen na trajekt zapeljejo kar tovornjak/hladilnik in tako lahko dostavijo svežo in zamrznjeno hrano. Žal midva nisva mogla potovati s hitro turistično barko (zaradi preveč opreme), pač pa s starim že krepko zdelanim trajektom. Najprej je bilo rečeno, da to jutro ne bomo odpluli zaradi premočnega vetra. A ker se vetrovno stanje preko dneva ni spremenilo smo čez nekaj ur kljub močnemu vetru odpluli. Že zelo kmalu po izplutju stvari postajajo precej dramatične: najprej zaradi visokih valov na trajektu dobimo pol metra vode, ki ne more odteči nikamor (saj so odprtine za odtok pod vodno gladino), drugi šok je, ko posadka ugotovi, da je tovornjak trčil v kabino trajekta! Zelo hitro ugotovimo da so vrvi in trakovi s katerim je bil pritrjen kamion pretrgane. Stvar je postala skrajno resna, treba je ponovno pritrdit tovornjak, drugače se bo prevrnil ali odpeljal v Lago Argentino. Sedaj sta kapitan in šofer vsak za svojim krmilom mi pa se na vse kriplje trudimo zadržati in pritrditi tovornjak. Šofer tovornjaka je precej prestrašen, saj mu nikakor ne uspe prestaviti svojega vozila bolj naprej, sploh pa nima občutka ko se vozi v drugo smer s trajektom. Končno za silo rešijo situacijo (v Argentini ni v navadi da bi stvar uredili do konca »100%«). A veter je še vedno močan, še tem bolj, ko gremo v notranjost kanala Brazo Norte. Le s težavo se kaj vidi skozi stekla kabine v katera neprestano pljuska voda. A ker ne vidimo začutimo kako tovornjak ponovno zadane v kabino…in v naslednjem trenutku skoraj zdrsne s trajekta. Tokrat vsi zelo hitro reagiramo in s preostanki vrvi ponovno pritrdimo kamion. Vsi smo precej veseli, ko se končno veter le malo umiri in po šestih urah vožnje prispemo do Estancije Cristina. Prijazno osebje estancije nama nudi vso pomoč, žal pa nama ne morejo zagotoviti prevoza z »unimogom 4X4« do Ref. Upsala (zaradi lanskoletne nesreče, ko se je »unimog« poln turistov prevrnil in skoraj zdrsnil v prepad je Nacionalni park prepovedal nadaljnjo vožnjo do Ref. Upsala). Pomagali nama bodo z »unimogom« samo preko rek na samem začetku poti..
2. novembra naju odložijo kake tri kilometre od estancije z vso opremo. Od tu naprej še isti dan neseva opremo in hrano dvakrat do Ref. Pascal (605m) (3 ure v smeri navzgor). Najin plan je da poizkusiva priti pod vznožje JV stene Murallona najprej v smeri čim višje proti severu do jezera Laguna Larga (tu je šel Ferrari pod SV raz) prečiva ledenik Upsala in se spustiva nazaj proti jugu na ledenik Cono in po njem pod JV steno.
3. novembra nadaljujeva nošnjo opreme do konca jezera Laguna Larga in jo odloživa tik ob ledeniku (3 ure). Ob povratku nazaj vse bolj ugotavljava, da tudi tu ne bo gladkega ledenika in s tem možnosti vlačenja opreme na saneh. V to smer sva šla vse skozi v upanju, da je boljša daljša a bolj položna pot, kot pa razbit ledenik serakov bolj direktno.
4. novembra greva raziskovat možnost dostopa direktno z jezera Lago Guillermo to je v smeri nazaj proti ref. Upsala. Tu je precej bolj direktna linija, a ledenik je precej »razbit«. Končno se le odločiva za to možnost pa čeprav imava že precej dela opravljenega v drugo smer. Še isti dan se vrneva do Laguna Larga in odneseva vso opremo nazaj do Ref. Pascal, kjer tudi prespiva. Vreme je ves ta čas slabo, ta dan pa je še posebno močan veter, ki naju precej ovira pri hoji s težkim nahrbtnikom.
5. november spet tovoriva opremo tokrat v smeri do jezera Lago Guillermo in se ponovno vračava do Ref. Pacal in odneseva še preostalo opremo do najine nove izhodiščne baze Ref. Upsala. Ta dan hodiva od 8. zjutraj pa do 6. ure zvečer, a sedaj sva dokončno odločena glede dostopa!
6. novembera greva v dolino proti estanciji Cristina, da znosiva še preostalo opremo. V tem času prispe iz Buenos Airesa lastnik kamionov »unimog«, ki pa nama gre precej na roko in zvečer smo s pomočjo »unimoga« z vso opremo v Ref. Upsala.
Štiri dni neprestane hoje s težkimi nahrbtniki v povprečju od 8 do 10 ur je dober uvod v poznejše dogajanje.
8. novembra prispe nemška odprava (Stefan Glowacz in Robert Jasper v spremstvu fotografa in kamermana). V trenutku je Ref. Upsala zapolnjen, saj imajo precejšnje količine opreme. Samo za višek prtljage so letalski družbi v Frankfurtu odšteli 4700 EUROV! Oni potujejo v smer od koder sva se midva ravnokar vrnila in imajo v načrtu Severno ostenje gore Murallon.
9. novembra popoldan se veter počasi obrne in začne pihat z juga (v večini piha z zahoda) in tudi pritisk počasi raste, to pa je dobro znamenje za lepo vreme.
10. novembra zgodaj zjutraj sva že v akciji. S seboj bova vzela hrane in goriva za šest dni, vso potrebno tehnično plezalno opremo, šotor.. Kmalu sva na začetku ledenika Upsala, kjer naloživa še preostanek tehnične opreme. S precej teže na ramenih (žal je možnost vlačenja tovora s sanmi nična – ledenik je popolnoma suh) začneva prečiti ledenik. Popoldan doseževa ledenik Cono po katerem nadaljujeva pod ostenje Murallona. Po 10 urah in pol sva našla primeren in varen prostor in si postavila šotor. Ob pogledu na JV ostenje sva kmalu ugotovila, da v takih razmerah in v tako hladnem vremenu nimava nobenih možnosti za uspeh, saj je bila stena še precej okovana v led. Ta dan sva prehodila zračne razdalje kakih 25km.
11. november počivava in se pripravljava za drugo možnost, opraviti prvi vzpon iz ledenika Cono, tukaj še ni hodil nihče. Popoldan, ko sva si ogledovala smer vzpona je izgledalo zelo enostavno, tudi serakov in razpok zaradi zelo velikih razdalj nisva videla. Malo pred polnočjo sva se že pripravljala za odhod.
12. novembra nekaj pred eno uro ponoči sva že na ledeniku Cono, hodiva v soju čelnih svetilk (luna je na drugi strani gore) v smeri zahod, kjer se ledenik začne vzpenjati. Kmalu sva pod ledenim slapom in ogromnimi seraki. Tu sva imela kar precej težav da sva našla prehode do roba ledene planote »Altiplano Italia«. Ta del vzpona je bil najzahtevnejši (v smislu objektivnih nevarnosti). Nadaljevala sva po zahodni strani in naprej po severni, kjer nama je kmalu v pomoč lunina svetloba. S prvo svetlobo pa sva tudi že zagledala fjorde Tihega oceana (Fjord Falcon se zajeda globoko v notranjost Ledene celine); prispela sva na vršni plato. Splezati sva morala na tri vrhove preden sva ob 7: 30 zjutraj prišla na glavnega, ki se imenuje tudi Vzhodni vrh (2885m). Na vrhu naju je spremljal izredno hud mraz, močan veter in božanski razgled: na severu skupina Fitz Roya, na jugu skupina Paine, na zahodu prostranstva ledu, ki se spuščajo proti Tihemu oceanu, na vzhodu pa ogromna jezera, ki jih napajajo mogočni patagonski ledeniki.
To je bil šele drugi vzpon na glavni vrh (po dosežku Italjanske odprave po SV razu so bili na vrhu leta 1984: Casimiro Ferrari, Carlo Alde in Paolo Vitali).
Eric Shipton in Jack Ewer (Anglija), Eduardo Garcia ter Cedomir Marangunic iz Čil so bili leta v1961 le na Zahodnem vrhu.
Od vsega sva se najbolj bala sestopa preko ledenega slapu in temu primerno sva tudi hitela s sestopom (da ga opraviva še preden posije sonce v ta del); ponoči sploh nisva videla pod kakšnimi seraki sva se prebijala navzgor. Po »uri strahu in zelo hitrega sestopa« sva bila ob 12. uri spet nazaj na izhodišču.
13. novembra se vreme poslabša. Zato zjutraj spakirava in po devetih urah in pol sva spet v Ref. Upsala.
Bila je to res prava pustolovščina z veliko garanja, predvsem hoje s težkimi nahrbtniki po velikih prostranstvih patagonskega ledu; še kako držijo besede Lioneya Terraja: ..vremenske razmere v Patagoniji so na višini 1000m take kot v Zahodnih Alpah na 3000m.
Predvsem so me presenetile razdalje, saj hodiš ure in ure, pa imaš občutek da nisi nikamor prišel. Mirno lahko primerjam ta vzpon s pristopom na osemtisočak Broad Peak, predvsem v tem, koliko truda je treba vložiti, da prideš na vrh
14. novembra sva se že vrnila do estancije Cristina.
16. novembra se vrneva v Calafate od tu pa potujeva v El Chalten v upanju da opraviva še kak vzpon. Po tednu dni čakanja ob slabem vremenu se odločiva za zaključek odprave.
29. novembra sem doma
Sponzorji: Slovenska Vojska – Športna enota v kateri sem zaposlen, Radio Hit, Vrh Tržič, Banka Domžale, Zavod za šport, PD Domžale, Tosama, Helios, Občina Domžale, ICJ Domžale, Študentski klub, Petzl, Patagonia, Boreal in Edelrid.
Silvo Karo
|
|
|
|