V soboto 12.11.2002 sva odšla na tridetensko popotovanje po Južni Franciji. Odločila sva se za prvi postanek v svetovno znanem Monte Carlu, kjer je bilo zanimivo predvsem plezališče Peillon. Plezališče slovi po sektorju La Grotta , kjer prevladujejo previsne smeri, v veliki luknji, z številnimi kapniki.
Grotta, Peillon:
Samo plezališče je zelo veliko, 6 sektorjev, okoli 200 smeri , vse težavnosti od 4 do 8c, saj ne da bi rabli tako visoke ocene, vendar vseeno. Z Anjo sva plezala na pogled in na začetku sva bila presenečena in hkrati začudena nad francosko tehniko vrtanja , saj je pravilo, višje kot greš manj je kompletov, tako da so lahko kompleti narazen tudi po več metrov (4-5 ). Plezanje zahteva zbranost in ne dopušča veliko napak, ali pa plezaš dosti po svojo mejo. Plezal sem smeri do 7b, Anja do 6a . Tukaj smo bili 4 dni, bili mislim še na Primoža in Aleša, ki sta se tudi ustavila v Peillonu in kasneje nadaljevala proti George du Tarnu. Tudi primož in Aleš sta ugotovila podobno, no bolj Aleš kot Bečk, da moraš biti suveren če hočeš plezati na pogled v takih smereh. Plezala sva 3 dni, v bistvu, dva ker je bil prvi dan po vožnji bolj ali manj seznanjanje z okolico. Monte Carlo je bogataško mesto,
Pogled na Monte Carlo
kjer si navadni smrtniki težko kaj več privoščijo, za pico pa pivo imamo pa po celem svetu. Kampa v Peillonu ni, glede spanja pa ni problem saj lahko spiš zunaj v šotoru. Kasneje sva odšla proti Marseillu, v svetovno znano področje Calanques. Sektorjev v Calankah, po domače, je veliko, smeri še več , verjetno jih je več kot v celi Slovenji, kaj verjetno, jih kar je. Sam problem v Kalankah je dostop do posameznih sektorjev ki so lahko tudi do ene ure, večinoma pa okoli 30 minut. No na tem mestu bi omenil da tudi do Peillona hodiš od 20 do 30 minut, tako da sva bila na koncu celotnega popotovanja že kar sita hoje. Kot pravijo no pain no game kar drži. Pridružila sta se nama še Johny in Tanja. Šli smo v dva sektorja, se pravi dva plezalna dneva, na koncu pa vsi obupali nad tamkašnjimi stenami. Vse nekaj zglajene in izprano od morja, pa še sonce je sijalo oziroma nabijalo do konca. Moram pa reči da smo imeli v 22 dneh en dan dežja, tako da je bilo vreme res odlično. Kljub vsem minusom sem uspel preplezati eno 7b ( zajebano!) na pogled, za katero sem rabil celo uro plezanja. Navijalal me je ko norca, vendar sem jo kljub vsemu le uspel preplezati. Verjetno so ostali izgubili potrplenje in si želeli da končno nekaj naredim, padem ali zlezem. Glede okolice pa samo to , da je to najbolj romantičen kraj na svetu, saj so zalivčki v Kalankah naravnost čudoviti.
Pa kaj to nam klimberjem ki vidimo sam steno in razmišljamo samo o »trpljenju« ne pa o lepem in brezskrbnem uživanju. Odšli smo proti Provansi, v Baum Rosse.
7c , Baum Rosse
Po parih dneh sta se nam pridružila še Primož in Alko. Tam pa kot začuda svedri skupaj, smeri pa narejen za sajt, za mladinsko reprezentančno tekmo leta 1995. Smeri je okoli 50 od 4 b do 8b, večino jih je tam 7b in manj, par težjih. Smeri so narejene tako da višje kot greš bolj ratajo zajebane in bolj te nasujejo. So pa lepe in tudi samo okolica zgleda kot neka Mišja Peč, no ene 30% nje. Preplezali smo nekaj smeri, do 7b Anja do 6a+. Anja je tukaj sajtal eno 6a, ki ji bila dovolj platasta in pa tudi ocena je bolj sumljiva, verjetno kakšen plus manjka. Smeri so pošteno ocenjene, zato se moraš kar potruditi in biti zbran do konca. Meni osebno je zmanjkalo smeri, pa tudi Anji jih ni ostalo prav veliko, vsaj njene stopnje ne. Oba sva bila navdušena nad plezališčem , vendar naju je pot gnala nazaj, proti Peillonu. Razlog poleg plezarije je tudi morje. Morje pač pomirja in prinaša čisto drugi pogled. Očitno sve imela srečno roko in uspela dobiti vodniček od plezališč okoli Nice, plezališč je preveč da bi sploh dojel kolk majo tile francozi skal. Ponovno sva odšla proti Peillonu, kjer smo se poskusi v mal težjih smereh. Po začetenm ogrevanju par 7b in lažjih smereh, mi je uspelo preplezati svojo prvo 7c+ na pogled. Smer Megawatt, dolžine 25 m, na začetku sestavlja težji previsni del, mal bolderčka, sledi pavzica, nato pa še plezanje vzdržljivostno plezanje do konca smeri. Kako mi je to ratal še danes dobr ne vem vem pa da sem bil v določenem momentu že na tem da padem pa je k sreči roka padla na en dober grif, in to me je rešilo. Hvalabogu.! Anja je za na konc rekla dama dosti teh svedrov in plezala mal na top rope in v Grotti splezala suvereno 6b+ ( škoda da na top rope).
Za zadnji dan sva odšla še proti La turbiju,
La Turbie, 7b
kjer so mi poskušali vlomiti v avto in k sreči
uničili ključavnico, samo!!. Smerce niso kaj posebnega pa vseeno je prelep na
Monte Carlo in morje odtehtalo svoje.
Na koncu pa ostane samo še eno, pot proti domu,
grenka in sladka obenem.
Za finančno pomoč se zahvaljujem AO Domžale in
Občini Domžale.
Francija nudi ogromne možnosti plezanja tako da
pot po noge. ( vodničke + ostale informacije lahko dobite pri meni, Bečku ali
Johnju)
Lp vsem Abe