Pogled v daljavo albanskih Prokletij, kjer lahko srečaš le kakšnega divjega lovca opremljenega s Kalašnikovim (kateremu se je po nasvetu lokalcev bolje na daleč ogniti) |
Rožice rastejo povsod - tudi v sredi stene |
Sredi večinoma popolnoma podirajoče se stene nas včasih preseneti tudi kakšna lepa plošča. Soglasno smo ugotovili, da Slovenske stene sploh niso krušljive... |
Detajl je tik pod vrhom in če ne bi bil ves podrt in lomljiv, bi bil celo lep... |
Vsi trije prvopristopniki - kot v Kugyevih časih, le da v Albaniji. približno toliko kot nas loči od Kugya, loči Albanijo od ostanka Evrope. Kdo ve, kako se ta vrh zares imenuje: Maja Fortit ali Maja Koprishtit?? |
"Naša" dolina Grebaja z vrha Maje Koprishtit (ali Fortit) |
Pri domu so nas đe čakali Črnogorski prijatelji, pečeno jagnje, pivo in obvezno šilce rakije |
Samotar kljubuje času |
Vrh Maja Koprishtit (napisi so napačni, ker smo mislili, da je to Maja Fortit...) 2475m z vrisano smerjo IV/II-III 260m. Sestopili smo ob vrvi in si pri tem na glavo podrli skoraj pol gore |
Zadnji dan smo se vzpeli na vrh Karaula, kjer je lep pogled na okolico |
Pri tem smo očistili planinsko pot, ki je bila že malo zaraščena in se igrali markaciste brez risanja markacij |
Planinski dom PD Karanfil je bil najbolj luksuzen bazni tabor doslej, dobili pa smo tudi potrebne zemljevide, skice in vrisane smeri |
Tole je pa prava Albanija - kraljestvo Mercedesov na zluknjanih cestah. Severni
vstop v Skadar...
Albanija je res dežela gobic, ki pa so žal premajhne, da bi služile čemerkoli
drugemu, kot priročnim poljskim straniščem
Čakanje in nered na Albansko Črnogorski meji sta nas vrnila nekam daleč nazaj v
socialistično zgodovino
Na povratku smo obiskali še slapove Krke
Naši prijatelji iz Gusinj in Plava |
Alpinistični odsek Beograd |
|