KAKO PRITI V 

TADŽIKISTAN

Tadjikistan je ostanek bivše Sovjetske zveze in kot tak preplavljen z nepotrebno birokracijo. Dobro je to, da vse mogoče komplikacije niso drage in da so ljudje (celo uradniki) prijazni, slabo pa je to, da potrebujemo za razna dovoljenja precej časa. Seveda ne smemo pozabiti, da smo v delu sveta, kjer čas drugače teče (počasneje) in da je to delno tudi del njihove kulture. 

Vizo za Tadžikistan dobite na veleposlaništvu na Dunaju: Embassy of Tajikistan in Vienna, Austria - Universitatstr 8/1a, Dunaj, Austria 1090.  Tel: 0043-1-4098266.  Fax: 0043-1-409826614, +43 (1) 409826615

Veleposlaništvo je v centru, običajen postopek pa je, da dobite vizo v 3-5 dneh in stane 80 EUR na osebo.Če pustite pri njih kuverto in denar za poštnino, vam potne liste pošljejo domov. Za vizo potrebujete sliko in nekakšno vabilo (dovolj je vabilo preko e maila kakšne agencije). V kolikor se vam mudi se lahko z njimi pogodite za "ekspres vizo", ki pa žal stane dvojno. Na veleposlaništvu dobite le vizo za enkratni vstop (tip vize O), vse ostalo morate urejati po prihodu v Dušanbe (tudi dovoljenje za Pamir). 

Dovoljenje za Pamir in spremembo vize v tako za večkratni vstop (tip vize M) urejate na ministrstvu za zunanje zadeve (ul.Rudaki) v Dušanbeju. Normalne čakalne dobe so cca 1 teden, marsikaj pa se da pospešiti, če ponudite dodatno plačilo. Vse kar urejate v Dušanbeju ni drago, požira pa čas. Dobro je imeti s seboj koga, ki malo lomi po Rusko, ker Angleščina pri osebah starejših od 10 let ni ravno pogosta. Uradniki niso zoprni, so pa počasni in nesposobni za delo, ki ga opravljajo.nika v vsakem kraju, kjer prenoči. Prijavil naj bi se pri županu in po informacijah tistih, ki so to počeli, prijava nič ne stane, ponavadi te pa tam celo pogostijo. Midva se nisva prijavljala, zato so nama pri odhodu na letališču nekoliko težili. Vendar te na koncu spustijo na letalo, če se delaš, da sploh ne veš za kaj se gre... Zelo pomemben je nekakšen carinski papirček, ki ga izpolniš ob prihodu. Tam napišeš, koliko imaš s seboj denarja, vse ostale rubrike pa označiš pod "ne". List je povsem brez pomena, ga pa hočejo pri izhodu videti še vsaj trikrat, zadnjič na stopnicah letala. Tam, kjer se nabirajo trekingi, je treba plačevati tudi ekološko takso (1 $ na osebo in dan). Z lokalnimi rangerji (so v zelenem, imajo našitke in kakšen kos orožja) se je možno zmeniti tudi za nižji znesek in z njimi popiti skodelico čaja. V Dušanbeju je možno dobiti tudi Afganistansko vizo, ki stane 30$, čakati pa je treba 2-3 dni. Po besedah tistih, ki so tam bili, je bil v času, ko sva bila tam severni Afganistan čisto varen.

Slovence imajo radi, vendar nas žal večina zamenjuje s Slovaki (ki jih imajo tudi radi). Starejšim lahko omenite Tita, kar prijateljske odnose spremeni v že skoraj bratske. Večina ni nastrojena niti proti Američanom, vendar pa je v celi srednji Aziji pametneje, če se ne pretvarjamo, kot da smo Bushevi podaniki. Če že ne zaradi drugega zato, da nam ne zaračunajo najvišje možne tarife. 

Na glavni ulici Rudaki je nešteto policistov, ki si služijo kruh s tem, da ustavljajo avtomobile. Povprečna tarifa je 5 Somonov, kar znese malo manj kot 2 $. Rezultat tega je, da po tej ulici vozijo le avtobusi, avtomobili lokalnih veljakov in avtomobili z diplomatskimi tablicami (imajo jih vse tuje organizacije) ter kakšen, ki se je zmotil in svojo zmoto spozna šele, ko mora plačati. Vožnja z diplomatskimi tablicami je luksus, ker te nihče ne ustavi. Avobusi in kombibusi so zelo poceni (50 km je cca 1 Somon), taksi pa ni čisto zastonj. Goljufajo manj kot v Ljubljani in če vam hoče kdo preveč zaračunati, so se pripravljeni za vas postaviti celo mimoidoči.

Edini letalski prevoznik je Tajikistan Airlines, ki leti iz Munchna, Istanbula in Rusije enkrat tedensko. Povratna karta stane cca 700 $, plačljiva je le v gotovini in na letališču od koder je polet. Rezervacijo se izplača narediti preko e maila. Dovoljena količina prtljage je 20 kg vključno z ročno prtljago (ki jo pridno stehtajo)! Doplačilo je 2,5 $ za vsak kg, vendar se je včasih možno dogovorit za nižji znesek, ki gre v tem primeru v žep tistega, ki jemlje prtljago.

Kreditne kartice v Tadžikistanu nimajo nobene uporabne vrednosti - tam kraljuje zgolj gotovina. Uradna valuta je Somon (1 USD = 3,1 Somon), ki se ga da zamenjati v obe smeri ob minimalni proviziji. Menjajo le rublje, dolarje in EUR-e, cene pa so zgolj v Somonih. 

V Tadžikistanu ni plinskih bombic, zato ne nosite s seboj plinskih kuhalnikov! Prav tako ni možno kupiti nobenega kosa plezalne ali pohodne opreme in kreme za sončenje. Hrane imajo pa dosti, zato se je ne izplača nositi s seboj. Električna napetost je 200V (bila naj bi 230, vendar je v glavnem nižja), v Dušanbeju pa celo deluje Mobitel. Na glavni ulici je nekaj Internet cafejev. V manjših krajih ponavadi ni nobene komunikacije, ker so telefonske linije iz časa Sovjetske zveze praviloma potrgane.

Idealen čas za v gore je julij-avgust, vendar letos ta idealen čas nekoliko zamuja. za potovanja je bolje izbrati maj-junij ali jesen, ker je v nižinskih delih poleti zelo vroče.

V kolikor ima kdo namen potovati v Tadžikistan in bi si želel več informacij, naj nama pošlje e mail.