FANSKE GORE 2005

TADŽIKISTAN stran 2

Po tem ko smo v Fanskih gorah opravili, kar smo pač lahko, sva z Jasno odšla na jug proti afganistanski meji z ameriško organizacijo, ki tam postavlja internetne razrede v sicer podrte in napol podrte šole. Pokrajina je tam drugačna, vse je bolj ravno in predvsem zelo vroče (v tem letnem času). Okrog poldneva se je temperatura približala 50 stopinjam in avtomobili so prenehali vozit. naš UAZ je še nekaj časa vozil, potem pa je kazalec poskočil v rdeče polje in morali smo v bližnji luži, kjer se napaja živina, zamenjati vodo. Potem je spet nekaj časa šlo... Talibanov in podobnih pošasti nisva videla in srečala, sva pa opazila, da se je opazno povečalo število povsem zakritih žensk. Glede na to, kako je sijalo sonce to niti ni bilo čudno in če bi ostala tam dalj, bi se tudi Jasna spremenila v "miss Afganistan". 

Tujcev ni kaj dosti, kar jih pa je so ali uslužbenci katere od vladnih ali nevladnih organizacij, ali pa so pripadniki diplomatskih misij in raznih inštruktorjev. Nekaj trekingov je v Pamirju (kjer je potrebna dovolilnica) in nekaj jih je bilo v Fanskih gorah dokler je bila meja z Uzbekistanom odprta (baje je trenutno spet).  Mednarodnih organizacij je Tadžikistan poln in prepoln - skupno jim je pa predvsem to, da imajo čisto nove terence z ogromno anteno pred odbijačem in lepe pisarne. Grdo je domnevati, da več denarja porabijo za svoj obstoj, kot ga pride do končnih uporabnikov, pa vendar se nama je to ves čas dozdevalo. Morda sva se pa tudi motila (upam)... Čudovita moda cestnih terencev je iz mednarodnih organizacij preskočila na lokalne snobe in tako ni prav nič nenavadnega videti nov BMW, Mercedes ali VW Tuareg. Še posebaj smešno pa je videti, ko taka zverina nekje obtiči, mimo se pa mirno pelje razmajana Lada Niva. 

Tudi diplomacija je tam močno zastopana in tudi tukaj se kar sama prikrade misel, da je ta uboga država nekaterim (pa ne Sloveniji) zelo pomembna. Rusko veleposlanišvo izgleda kot velikanski hotelski kompleks, ameriško je malo manjše, vendar gradijo novega v stilu trdnjave z obzidjem in velikosti treh eden na drugega postavljenih ljubljanskih Mercator centrov. Tem sledita lokalni sili Perzija in Turčija, najbrž sva pa katero tudi spregledala. Le kaj je tam tako pomembnega, da rabijo toliko diplomatov ???? 

Naša mini odprava je plezala in nekaj splezala (čeprav nič vrhunskega), smo pa videli zelo zanimive kraje in zelo prijazne ljudi. Za pustolovce in popotnike je dežela pravi raj, za alpiniste pa ta hip še malo manjši, ker se nič ne dobi in ker je logistika dokaj slaba. 

Najlepši del smeri je 50 metrska zajeda pod vrhom	ki se konča z raztežajem po ploščah in manjšo strehco, ki je tudi vrh stolpa
Greben je razbit in krušljiv - res deluje nekako domače in slovensko...	Spuste smo opremili s klini domače proizvodnje
Pohod do Mutnega jezera, ki pa je bilo še pod snegom	"Zdravnik" oz vrač med vaškimi otroci
Tadžiška gostoljubnost in prijaznost ne poznata meja	Še zadnji pogled na naše "Dolomite" po popoldanski nevihti
Tole je pa glavni vrh Čandare - za to steno bi morala naša naveza pojesti še precej žgancev tudi, če bi bile razmere boljše...	Dežela, kjer bi lahko snemali novo nadaljevanje Mad Max-a
Proti Afganistanski meji - nisva srečala ne Talibanov, ne Telebanov, bilo pa je vroče za umret	Vročina narašča, motorni promet pa preko poldneva izgine, ker se motorjev ne da več pohladiti. Le osli še delujejo...

 

člani odprave

Nasveti za popotnike

Novice z odprave

Povezave