FANSKE GORE 2005

TADŽIKISTAN

Letošnje leto sva se z Erolom Altajem in njegovo ženo Terry odpravila v Tadžikistan. Malo zato, ker tam še nikoli nisva bila, delno pa tudi zato, da vidiva, kako se Jasnina pljuča odzovejo na višino in zato, ker nama je Erol v Tadžikistan prinesel mesečno zalogo zdravila.

Planirali smo 14 dni plezanja v Fanskih gorah in 14 dni turizma, odhod v Uzbekistan in ogled Samarkanda in Buhare pa nam je preprečila zaprta meja in težave z vizami in ustreznimi dokumenti. malo smo upali na kakšen čisto ledni vzpon, pa smo žal zgrešili ledno sezono. V gorah so nas pričakale slabe razmere za ta letni čas, padlo je več metrov svežega snega in prvi teden je bil zaprt edini prelaz, preko katerega je povezan severni z južnim delom države. Ko smo se končno odpravili do fanskih gora, je najprej odpovedal UAZ, ko pa smo čez dva dni prišli v bazni tabor k Alaudinskim jezerom (2700m),sta nas tam pričakala dež in sneženje malo nad taborom. Tako vreme je trajalo tri dni, vse naslednje pa so bili jasni vsaj dopoldnevi, popoldan pa se je iz oblakov, ki so se nabrali zaradi taljenja snega, razdivjala kakšna nevihta - spodaj kot dež, zgoraj kot sneg. Cilje smo tako malo znižali, saj so nas neprestani plazovi opozarjali, da nad 4500m nimamo kaj iskati. Tudi naša trojna naveza (Andrej, Jasna in Erol) ni bila ravno vrhunska in če smo odkriti bi tudi v boljših razmerah v veličastnih 1500m visokih stenah z dolgimi dostopi in kompliciranimi sestopi ne imeli kaj iskati. Tako smo izkoristili prvi kolikor toliko lep dan in se utaborili malo pod prelazom Alaudin (3700m) na edini kolikor toliko ravni skali. Popoldan in ponoči se je razdivjala snežna nevihta, jutro pa je bilo lepo in sneg pomrznjen. S prvo svetlobo smo se podali proti vrhu Alaudina (4237m) po smeri, ki še najbolj spominja na Kramarjevo v Storžiču, le da ima vmes eno previsno mesto, ki pa se nam je zdelo kot prava odrešitev po 100m ritja po nepredelanem plazišču. Od tam dalje smo originalno smer "JV coluoir" zapustili, ker je bila preveč položna in obupno utrudljiva in nevarna v nepredelanem snegu in se do vrha vzpeli po ravno prav strmi mešanici skale, snega in ledu. Ob 8 h zjutraj smo za 5 minut posedeli na vrhu, potem pa smo se spustili po isti poti nazaj še preden je topel zrak spremenil sneg in led v nevaren sladoled. Ta naš vzpon sicer ni nič posebnega, je bil pa velik uspeh za Jasno, ki je kljub zmanjšani kapaciteti pljuč čisto suvereno plezala na 4000m.

Na nadaljnjih aklimatizacijskih vzponih smo ugotovili, da nima smisla riniti v bližino najvišjih vrhov, ker so nekateri plazovi leteli skoraj preko doline, tako da bi bili varni vzponi možni le nekaj nočnih ur, ko je bil sneg zamrznjen. Zato smo se raje zakadili v podaljšek grebena Čandare, katerega vrhovi segajo od 3200 do 3600m visoko in so vabili v skalno plezanje kot nekakšni "Dolomiti". Te špice so sicer vse kaj drugega kot "big wall", smo se pa tam dobro imeli in splezali eno zelo verjetno novo smer "Musafa" (VII+ / V-VI, 250m) in eno dopustniško SLAM (IV+/IV, 200m) v sosednjem vrhu. Andrej, ki je smer Musafa plezal naprej in Jasna sta poč v drugem raztežaju potehničarila (VI A1/ V-VI), Erol pa je kot pravi Amerikanec zadevo obvladal z gvozdenjem pesti. Obe smeri sta mestoma malo krušljivi (podobno kot Julijci), kar je tudi sicer značilnost okoliške skale. Najti je moč tako apnenec kot marmor in granit, vse troje pa lahko obstoja v kompaktni ali podrti obliki in se nekajkrat zamenja na 100m. Na robu Fanskih gora se nahaja tudi stena Zamin Kamor, ki presune s svojo dolžino 10 km in višino od 900 do1700m. Mi smo videli le njen začetek, ko so nazaj grede zaprli prelaz Anzob in smo namesto čakanja raje izbrali obisk doline, ki pripelje pod steno.

Po 10 dneh nam je že nekoliko manjkalo hrane, pa so nas "rešili" domačini, ki so neverjetno prijazni in gostoljubni. Vsak te povabi na čaj, kruh in jogurt in čeprav so zelo revni, so pripravljeni gostu ponuditi vse, kar imajo. Celo skupina globokih vernikov z dolgimi bradami (ki sta se jo najina ameriška prijatelja pod vplivom nam vsem znanih medijskih novic ustrašila) naju je povabila na prigrizek in z nama delila svojo skromno hrano. Vaščanom smo se oddolžili, ko so prišli po nas s svežo zalogo hrane, ker je vsako drugačno izkazovanje hvaležnosti (npr z denarjem) zanje žalitev. Vmes sva imela še smešno prigodo z Jasnino infuzijo (Andrej se je igral zdravnika, domačin Ahmed pa je služil namesto stojala za stekleničko z zdravilom), ki je sicer potekala uspešno, le domačini so ugotovili, da se je v baznem taboru naselil zdravnik in nama naslednji dan pripeljali bolnike z vsemi mogočimi in nemogočimi težavami. Nič ni pomagalo zatrjevanje, da nihče od nas ni zdravnik, treba je bilo pregledati gnojne bule, velikanske bradavice in podobne probleme. Kar sva mogla in vedela sva skušala pomagati (nekje z antibiotičnim mazilom, drugje bi najbrž čudež naredilo že redno umivanje), za ostalo pa sva se nekako izmotala in na koncu pristala v eni od njihovih skromnih koč s polno skledo kefirja, zelenim čajem in lepinjo. Še dobro, da sva iz tistih časov, ko smo se v šoli še učili cirilico in Srbohrvaščino, ker nama je to precej pomagalo pri komunikaciji. Starejši od 30 let še znajo Rusko, tisti najmlajši v Dušanbeju pa obvladajo celo nekaj Angleščine. Uradni in pogovorni jezik je Tadžiški, ki je soroden Perzijščini, ta pa našim ušesom zveni hudo tuje in nerazumljivo.

Na povratku smo se vozili skozi pokrajino "Mad Maxa", kjer so razpadale nekoč mogočne tovarne zgrajene v času Sovjetske zveze, ki jih je še dodatno uničila državljanska vojna. Denarja ni in ker ne morejo zgradb, mostov in mehanizacije niti obnoviti, niti vzdrževati, sedaj spet bivajo v klasičnih tadžiških hišah iz blatne opeke, podobno kot v vaških predelih Peruja in Bolivije. Kot v nekak posmeh vsemu skupaj pa iz podrtih zgradb še vedno gledajo velikanski mozaiki socialističnih udarnikov, katerih prst kaže nekam naprej v boljše čase...

Pogled na Tadžiške gore	Tukaj se je iz našega UAZ-a še zadnjič pokadilo
Srednjeveška trdnjava Hisar, kjer je leta 1924 potekal zadnji boj med Rdečearmejci in Mudžahidi, ki so se od tukaj umaknili - kam drugam kot v Afganistan...	Prelaz Anzob je edina in močno nezanesljiva povezava med severnim in južnim delom države. Sovjetska zveza je za seboj zapustila nenaravno začrtane meje in nenehne probleme med sosednjimi "stani".
Njihove gostilne so super zadeva in po dolgi vožnji se prav prileže tak obed	Največje Alaudinsko jezero, ki je bilo v 70.in 80.letih center sovjetskih alpinističnih taborov. Danes na to spominjajo le kupi rjastih konzerv v vodi.
Šotorček za dve osebi smo postavili balvanu pod prelazom in pošteno smo se morali stisniti, saj smo bili do tukaj še štirje.	Popoldan sta šla Andrej in Erol iskat vstop v smer, pa se je razdivjala snežna nevihta in naju prepodila nazaj v šotor.
Tale plazina nas je pošteno izmučila, ker se je sneg grdo pregrezal. Na srečo se je snežišče končalo s previskom, kjer so si noge malo odpočile.	Zgornji del po ravno prav trdem snegu nalepljenem po skali je bil pravi užitek
Previsek v smeri nas je končno spravil na trši sneg	Veselje na vrhu
in pogled na naše "Dolomite" v grebenu Čandare	Linija naše smeri Musafa

Ahmed služi kot stojalo pri infuziji zdravila

FANSKE GORE 2005

TADŽIKISTAN

NAPREJ

Člani odprave

Nasveti popotnikom

Novice z odprave

Povezave